Ljubljana, 22. julija 2011

Prejšnji teden smo bili opozorjeni na predlog novega energetskega zakona, ki v 565. členu vsebuje določbo, da se razveljavi stari zakon o zavarovanem območju za reko Sočo s pritoki (Uradni list SRS št. 7/76). Ta zakon, sprejet pred dobrimi tremi desetletji v podobnem času, ko je energetski lobi poskušal izsiliti zajezitev Soče in Idrijce za elektrarni Trnovo oz. Kobarid in Trebuša, izrecno prepoveduje »gradnjo in rekonstrukcijo energetskih objektov ali naprav na odseku od izvira Soče do vtoka Idrijce pri Mostu na Soči«.

Novi zakon, ki je zdaj v fazi predloga – samo za nekaj poletnih tednov (!) odprt za javno razpravo - naj bi ukinil veljavnost navedene prepovedi in določil, da se na tem zavarovanem območju ne uporablja več. Isti člen, isti odstavek novega zakona določa, da se na zavarovanem območju za reko Sočo s pritoki neha uporabljati tudi zakon o ohranjanju narave: »Naravna vrednota se s sprejetjem uredbe na lokaciji prostorske ureditve državnega pomena ukine.«

Ta namera pripravljavca zakona nas je osupnila, prizadela in zgrozila. Ne bomo komentirali komaj verjetne arogance, ki zveni iz hladnokrvne dikcije o ukinjanju naravne vrednote, reke Soče z dolino in pritoki. Nujno in z vsem prepričanjem pa moramo ugovarjati bistvu tega predloga.

Zgornja Soča je s svojim porečjem ena zadnjih lepo ohranjenih naravnih dobrin izjemne vrednosti svoje vrste v posesti in upravljanju slovenskega naroda. Javna razprava o osupljivem predlogu opustitve zakonskega varstva te dobrine in končna odločitev o njenem žrtvovanju bosta pokazali, ali je ta narod take dragotine še vreden.

Sočo uvrščajo med tri najlepše evropske reke. Domala vsak Slovenec ve: Soča je s svojo dolino in pritoki, s svojo v zgornjem toku skoraj nedotaknjeno, izjemno lepo naravo vredna največjega spoštovanja in občudovanja. Prebivalstvo Posočja je doživljalo hude preizkušnje, poleg tistih, ki so prizadele Slovence drugod, še težke čase pod italijansko okupacijo, slabe prometne povezave z ostalimi deli države in naposled še uničujoče potrese. Zdaj, ko se dolini naposled obeta boljša doba zaradi razcveta turizma in zaslužka z obiski, ki jih privlačijo edinstvene naravne vrednote, pa naj bi jim prav te »vrednote ukinil« načrtovalec energetskega razvoja v imenu »prostorske ureditve državnega pomena«. Ni treba razlagati, kakšno nepopravljivo škodo bi prizadel tem ljudem z dokončnim razvrednotenjem imetja, ki so jim ga v varstvo izročili njihovi očetje in dedje. Ni treba omenjati, kolikšni deli te dragocene posesti v skromno odmerjenem prostoru bi zapadli razlastitvi.

Ni pa to bogastvo zgolj lokalnega pomena. Soča je simbol slovenstva, še posebej pomemben, ker je na samem robu naše države. Soča je vseslovensko premoženje, narodna svetinja, naravna dediščina najvišjega reda. Ukiniti jo bi pomenilo razdediniti narod. Žrtvovati takšno premoženje v zameno za banalne kilovatne ure elektrike, ki jih lahko dobimo na vrsto drugih načinov, bi bilo podobno ravnanju barbarov, ki so v redkih starih knjigah in rokopisih videli samo njihovo kalorično vrednost in so z zakladi iz grajskih in samostanskih knjižnic kurili peči tudi takrat, ko so bila na razpolago drva.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti upa, da je med državljani Slovenije dovolj ljudi, ki si ne bomo pustili naprtiti sramote, da se nas bo prihodnji rod Slovencev spominjal s prezirom, grenkobo in zgražanjem.

V imenu vseh članov in sodelavcev
Slovenske akademije znanosti in umetnosti,
doseženih v petih dneh sredi julija 2011,

dr. Jože Trontelj, predsednik